Razor



Strašno dolgo me že ni bilo tule gor.....na blogu mislim. Bila sem pa spet tam gor, na Kriških podih. Vmesna postaja na vzponu na Razor.  Takole je šlo. September, ponedeljek po prvem sneženju. Spet sva ujela dva prečudovita dneva, brez oblačka in s temperaturami prijaznimi pohodnikom.

Spet čez Sovatno gor:



 Do Pogačnikovega doma je še šlo, potem pa sem na komentarje, da je Razor "čist izi" in da je ta hujš itak Sovatna, pač rekla da grem gor. Ojojoj..... Takole je bilo strmo. Saj ni panike, ampak meni so se noge malo šibile in me je bilo groza poti nazaj... Kot baletka sem hodila, je moral smešno zgledat.

 Potem, ko sem prišla do prelaza Planja in so vsi govoril, da naprej je pa avtocesta, sem šla še naprej. Malo po melišču, po snegu, po skalah...

 Takole pa izgleda zadnji del vzpona. Zadaj za mano ni nič. Če padeš, te ni. Ampak paziš, da ne padeš.

 In uf...končno na vrhu, 2601m.

Pa povratek, mučno delo. Ko sem se na prelazu Planja ozrla nazaj, kje sem bila, sem občutila nekaj med grozo, slabostjo, nujo po bruhanju in seveda  ponos in zadovoljstvo.  Predvsem pa vprašanje - a mi je res tega treba? Ker sem bila sama (M. je skočil še na sosednji hrib), sem se malo ustavila

 in poslušala... tišino.

Zaradi te tišine, občasnih krikov svizcev in kozorogov  in zvoka padajočega kamenja, zaradi tega je bilo vredno biti tam. Ne glede na ves strah in bojazni med hojo, se danes najbolj spominjam te tišine. Tistega občutka popolnega trenutka, harmonije in  zavedanja, da je točno tako, kot mora bi.

In vem, da bom šla še....

 Potem sva prespala v Pogačnikovem domu. Zjutraj sva šla preko Zgornjega kriškega jezera proti Križu, pa sva ga zgrešila:))

Na poti sva naletela na druščino sedmih kozorogov. Čisto blizu so naju pustili. M. je slikal, oni so pasli travo, jaz sem se pa kot mali otrok nažirala snega. Toliko, da so mi usta otrpla.

Na razpotju (bogsigavedi kje??) nekje med Križem in Dolkovo špico

Spust od tistega razpotja do Bivaka 4. Strmo, sem bila vesela da greva v tej smeri.

 Pri Bivaku 4 naju je presenetila gruča otrok. Vse pohvale ušiteljem, ki so jih uspeli zmotivirat in pripeljat tja gor.

To je bilo to. Da povem vsem dvomljivkam - čez Sovatno je prav luštno iti, in po treh urah hoje se odpre povsem nov svet. Vsekakor vredno vzeti pot pod noge in sprobat.

Razor pa.....

Nasledni dan je pa sledilo pakiranje in polet v tople kraje....