četrtek, 30. oktober 2014

Romanje......


Rim, Vatikan, naši birmanci na avdienci Papeža Frančiška. 



Hvala Župniku  za to pot, Sloveniku za gostoljubje in vsem skupaj za nepozabne trenutke!

(več o tem pa kasneje, ko se uredijo slike, misli in čustva)

 





sobota, 04. oktober 2014

Nimam časa...

Takole nekako se je odvijalo nekaj zadnjih mojih let. 
Zakaj že? Zato da sem morala začet počasi "odmirat" od utrujenosti, razočaranja, dolgočasja?

Skoraj leto dni sem pretresala svoje življenje, vrtinčila družino skozi "da te kap zadane" situacije, na koncu potegnila črto, in na moji prioritetni lestvici so se znašle same nekupljive zadeve. Končno sem zbrala pogum, da sem priznala sebi in drugim, da to pa ni vse skupaj nič. 

Tako malo je bilo treba, da sem življenje obrnila - na noge, se mi zdi da sem do sedaj imela vse postavljeno na glavo :) . Nič hudega se ni zgodilo, samo delovnik sem skrajšala za polovico, malo iz zdravstvenih razlogov, malo na svojo željo. V službo grem  samo 2x na teden.
In zdaj delam, kar sem si od nekdaj želela, pa nisem niti mogla. Hodom spat pred polnočjo, med mrzle rjuhe. Zjutraj vstajam s ptiči in lovim jutranje meglice. Kuham kosilo in skupaj doma pojemo. Hodim na rekreacijo, pa mi ni treba za to žrtvovat dragocenih ur spanja. Vpisala sem se na tečaj, in vem da bom lahko celo leto hodila. Lahko se vpišem v gledališki abonma, mi ni treba za to jemat dopusta. Niti ne za Anjine govorilne, roditeljske sestanke in nastope v glasbeni. Lahko grem v Kranj na kofetkanje, lahko grem popoldne na sprehod okol jezera. In zvečer hodim tečt, bolj tako za dober spanec. 
Neprecenljivo. 
Ko sem se odločila za ta korak, sem rekla - najverjetneje mi bo žal. 
Da sem to sploh storila. 
Ali da nisem tega storila že prej. 
To drugo bo bolj držalo.....




Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...