petek, 26. oktober 2012

Šivanje:))

Takoj ko sem prišla z dopusta, sem hitela na delavnico. Zahvaljujoč tršicama - zdaj imamo dve, je ratalo tole:
moja prva torbica


in tehnika Square dance - izdelale smo prt - venček:



Konec avgusta je Kreartiv z Otočka spet organizirala Izziv - tokrat smo izdelale prevleko za blazino, z vezenino. Takole je izpadla moja kandidatka.




 Potem sem se prijavila na nek mednarodni swap - izmenjavo izdelkov. Vse prijavljene smo morale izvesti enak motiv, potem pa ga vdelati v poljubni izdelek. Takole dokončano sem poslala v Avstralijo.


In še tole pomembno opozirilo - v Ljubljani na Trubarjevi 48 jutri odpira vrata nova trgovinca


Ključ od vrat si bosta podajali naši tršici Kreartiv in Natrati.


torek, 23. oktober 2012

Morje...

Letošnji "oddih" smo pogojevali s hladnim morjem. Po letih dopustovanja ob Rdečem morju, kjer je bilo namakanje v morju prijetno, ampak ne ravno primerno za plavanje (prevroče!!), smo izbrali ultra ultra last minute ponudbo v Turčiji. V mestecu Side. In šli smo se dobesedno izležavat. Kljub temu smo dopust dali etiketo "hočem še". Dežela nas je navdušila s prijetno klimo, bilo je "samo" 30°C. Domačini prijazni, prav nič vsiljivi, brez problema sva s hčero pohajali naokoli. (M. se je raztegoval na plaži). Voda iz pipe pitna, obilo zelenjave in sadja na razpolago povsod, kamor smo šli. In čista mesta (skupaj z WCji po gostilnah). Narava polna presenečenj, stari gradiči in trdnjave romantični.  Veliko bombažnih polj, nasadov citrusov in granatnih jabolk. Cene na vasi nizke. 
Še slikovni material:

najslabša stvar je bilo letalo, pa še to je bilo v redu.

Plaža božanska. Mivka, en dan je pihalo in smo imeli super valove za "not se metat".







Izpolnila se mi je velika želja - ogledat si predstavo Troja (Fire of Anatolya) v njihovi domači areni -
Gloria Aspendos Arena.
Božansko.


Letos so odprli nov akvarij, njihov podvodni tunel meri 131m in je najdaljši na svetu. Poleg morskega dela imajo tudi zimski del. Ker nam lanska zima ni natresla dovolj snega, smo se radostno dričali z zračnicami.




Morski dej je pokazal pošasti, ki prežijo na nas....
Ko sem gledala ene zares ogabne ribe (pa so se mi vseeno smilile, ker so zaprte v akvariju), sem bila kar v dvomih, če se bom še kopala v morju.





In leglo naše (quilterske) odvisnosti - nasadi bombaža. Slikano iz busa.


Dopust je bil res dopust. Z lahkoto bi ga podaljšala za par dni...






Razor


Strašno dolgo me že ni bilo tule gor.....na blogu mislim. Bila sem pa spet tam gor, na Kriških podih. Vmesna postaja na vzponu na Razor.  Takole je šlo. September, ponedeljek po prvem sneženju. Spet sva ujela dva prečudovita dneva, brez oblačka in s temperaturami prijaznimi pohodnikom.
Spet čez Sovatno gor:





 Do Pogačnikovega doma je še šlo, potem pa sem na komentarje, da je Razor "čist izi" in da je ta hujš itak Sovatna, pač rekla da grem gor. Ojojoj..... Takole je bilo strmo. Saj ni panike, ampak meni so se noge malo šibile in me je bilo groza poti nazaj... Kot baletka sem hodila, je moral smešno zgledat.


 Potem, ko sem prišla do prelaza Planja in so vsi govoril, da naprej je pa avtocesta, sem šla še naprej. Malo po melišču, po snegu, po skalah...


 Takole pa izgleda zadnji del vzpona. Zadaj za mano ni nič. Če padeš, te ni. Ampak paziš, da ne padeš.



 In uf...končno na vrhu, 2601m.


Pa povratek, mučno delo. Ko sem se na prelazu Planja ozrla nazaj, kje sem bila, sem občutila nekaj med grozo, slabostjo, nujo po bruhanju in seveda  ponos in zadovoljstvo.  Predvsem pa vprašanje - a mi je res tega treba? Ker sem bila sama (M. je skočil še na sosednji hrib), sem se malo ustavila
 in poslušala... tišino.
Zaradi te tišine, občasnih krikov svizcev in kozorogov  in zvoka padajočega kamenja, zaradi tega je bilo vredno biti tam. Ne glede na ves strah in bojazni med hojo, se danes najbolj spominjam te tišine. Tistega občutka popolnega trenutka, harmonije in  zavedanja, da je točno tako, kot mora bi.
In vem, da bom šla še....



 Potem sva prespala v Pogačnikovem domu. Zjutraj sva šla preko Zgornjega kriškega jezera proti Križu, pa sva ga zgrešila:))
Na poti sva naletela na druščino sedmih kozorogov. Čisto blizu so naju pustili. M. je slikal, oni so pasli travo, jaz sem se pa kot mali otrok nažirala snega. Toliko, da so mi usta otrpla.





Na razpotju (bogsigavedi kje??) nekje med Križem in Dolkovo špico


Spust od tistega razpotja do Bivaka 4. Strmo, sem bila vesela da greva v tej smeri.


 Pri Bivaku 4 naju je presenetila gruča otrok. Vse pohvale ušiteljem, ki so jih uspeli zmotivirat in pripeljat tja gor.

To je bilo to. Da povem vsem dvomljivkam - čez Sovatno je prav luštno iti, in po treh urah hoje se odpre povsem nov svet. Vsekakor vredno vzeti pot pod noge in sprobat.
Razor pa.....

Nasledni dan je pa sledilo pakiranje in polet v tople kraje....



četrtek, 23. avgust 2012

Jutranja potepanja 2. - Viševnik

Kondicijski trening. Zgodnje vstajanje, vožnja po prazni cesti na Pokljuko, hitro do Viševnika in še hitreje nazaj. Zajtrk ob 10h v domači kuhinji je bil več kot zaslužen.


Oblaki so prekrili sončni vzhod

Smučišče Viševnik

Gora Viševnik

Par globokih vdihov za umirjanje in gremo dalje

Bohinjske gore


Pod vrhom, kjer je močno pihalo in je bil zelo mrazzzzz

Kredarica

V močnem vetru je komaj ujela rokav

Jutranja potepanja 1. - Kriški podi preko Sovatne

Kdo bi si mislil, sem strašno zaspan tip človeka, a vseeno najraje vstanem zgodaj zjutraj in jo še v temi mahnem v gore.
Ko noč razsveljuje samo Luna; Vrata
Eno uro kasneje, jaz pod Sovatno, Luna nad Luknjo

Sovatna


Pogled nazaj

Spremljevalci

Tole sem pa pozabila kaj je..... Bovški gamsovec?

Ožina Sovatne

Malček vzpenjanja po rokah


Triglav očak


Kriški podi

Vzpon na Gamsovec

Kriza šibkih kolen - ni za vrtoglave


Pogačnikov dom na Kriških podih


 
Kriško jezero

Čakam na ravnini:)


Spust nazaj v dolino čez Sovatno


Razor - tega lepotca obiščem septembra
Torej, vstala sva ob 3.30, pohitela do Aljaževega doma v vratih. Malo pred 5.oo sva začela svojo pot. Krasno, tišina, pohodniki, ki jih je bilo polno parkirišče, so se porazgubili (večina jih je odšla v smeri Triglava). Midva pa sva šla čez Sovatno do Dovških vratc. Pot je precej strma, ampak ker sem jamranje in težke misli o utrujenosti pustila doma, sva bila kar hitro in brez pretiranih naporov gor. V pičlih 3. urah. M. jo je mahnil na Bovški Gamsovec, kamor pa jaz nisem šla, ker sem precej vrtoglave sorte in pot ne bi bila ravno uživaška. Zato sem  šla do Pogačnikovega doma na kavico. Tam so letošnje oskrbnice prava atrakcija - 4 študentke. Pridne da je kaj, pa še dobro kavo skuhajo. Potem sem šibala nazaj do Dovških vratc, kjer sva se spet dobila. Pa samo še v dolino. Čeprav je bila ura še vedno dopoldanska, se je sonce uprlo v strmino in čudila sem se vsakemu, ki se je takrat vzpenjal - pa jih ni bilo malo!! Še kosilo v Aljaževem domu, pot domov in celo popoldne je bilo še pred nama!!!

Uživajte tudi vi, kjerkoli že ste. Varen korak želim!!

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...