Nekoč davno tega v prejšnjem tisočletju sva se jaz in moj takratni fant odločila, da se bova poročila. Ker nisem mogla novice zadržat zase, sem jo od samega veselega vznemirjenja povedala domačim. In potem je snubitev fanta pri mojem očetu padla v vodo, ker pač "ni blo več filinga". Takrat sem se zavedla, kako pomembno je, da nekdo sam pove, kar mora povedat. Brez posrednikov in prijateljic in...
e sporočil
(za tiste, ki nimate šolajočih otrok: e-redovalnica vam nudi vpogled v ocene kadarkoli si zaželite, e-sporočila pa vam dnevno in tedensko pisknejo sms o vsakem zaznamku, ki se tiče vašega otroka)
Dečva me je prosila, če se lahko vsaj delam, da še ne vem da je dobila petko pri fiziki. Ker mi že tako ne more več povedat novice - ker to ni več novica, in ker je to njej tak dosežek, da se rada veseli tudi še nekaj ur kasneje. Skupaj z nami doma. Mi pa nismo več tako veseli, saj je to dobro novico že preplavil val drugih novic. Tako se vsi veselimo, samo ne skupaj. To pa ni v redu. Vsaj za nas ne.
Zato dajemo priložnost otroku, da z iskro v očeh in velikim nasmehom pove veselo novico. Da ob kakšnem spodrsljalu v miru na poti do doma premišljuje o tem. Da potem prinese slabo novico v paketu z rešitvjo.
Tudi zato, ker želimo da ima učiteljica na govorilnih urah sploh kaj povedat....
Ker mi je to tako Orwellovsko....
Ps.
poročila sva pa še vseeno se:)