Morala sem preizkusit, če mi fotkič v večerni medli svetlobi sploh dela.
Začela sem pri plotu, ki je tam že od nekdaj, pa sem ga danes prvič "videla":
tekaške proge bodo nocoj sveže narejene, jutri pa pomrznjene:
(tisti dve lučki je ratrak, ki dela proge...)
pa grad imamo tudi, samo s te strani ga bolj poredko vidim:
luči so mogoče prižgali samo zame, da je še lepše...
razen tega kabla na sredi slike, ki ga ne znam odstranit...
čisto blizu sem šla, res je lep:
Vem, da mora bit, če slikaš v temi brez fleša, fotkič nekje postavljen, ker sliko zajema dalj časa, toliko, kolikor mi ne moremo držat mirne roke.
Postavila sem ga na streho avtomobila. In pustila motor prižgan. Tako sta se oba tresla.
Kako da je tale uspela, ne vem.
Zadnjič sem gledala (no, pa malo spala zraven tudi) film Najina zgodba.
Všeč mi je bilo, ko so si člani družine vsak dan povedali poraz in vrhunec dneva.
Tako zelo všeč, da preizkušam tudi jaz.
Vrhunec:
tale zadnja fotka. In kar je sledilo - klepet pri starših Anjine sošolke, v kuhinji, ogreti z bukovimi drvmi.
Poraz:
za brez veze sem kupila 3m čipke. Kao nujno rabim....
Zalotila sem se, da za vrhunec takoj dobim signal, kaj je bilo, za poraz moram pa kar malo tuhtat....
blagor meni...
...in jutri je nov dan. Priložnost za nove zmage.