nedelja, 05. april 2015

Velika noč, vojska in spomini

Velikonočno soboto smo namesto ob pripravi dobrot preživeli v vojaških šotorih, ki so trenutno postavljeni pri bolnici Jesenice in nudijo prostore urgenci.
Ker je dečva iz roke naredila melono. 
K sreči ni nič zlomljenega, in v treh tednih bo spet veslala in igrala violino. 

Me je pa čisto šokirala vojaška urgenca. 
Se spomnite naših akcij NNNP, pa raznih predstavitev jugo-armije? Ko smo si pod tistimi težkimi zelenimi šotorskimi platni ogledovali posnetke vojne, pa orožje, ko smo bili navdušeni, kako zelo močno vojsko imamo in smo varni....
No nekako so se mi vsi ti vtisi pripeljali nazaj. Na tiste skromne čase, ki so mi bili pravo bogastvo. Pa ne zaradi vojske - zaradi spominov. In ko sem tako obujala spomine, sem omenila dečvi, naj si zamisli, da živi v času, kjer ne samo, da so take "stavbe" nekaj povsem običajnega, ampak da so celo nekaj najboljšega, kar sploh stoji. 

In ves čas je nekje zunaj kikirikal peteli. Še to me je peljalo nazaj v hišo mojih starih staršev. 


Veliko počitnic sem preživela v hiši na robu vasi, prav idilično, tik ob gozdu. Domačim kuram sem kuhala juhco iz trave, babi je govorila da so potem nesle zelena jajca. In petelin me je vsako jutro zbudil. Spali smo tudi pod streho, kjer je imel dedi seno za zajce. Zajčkov se niti ne spomnim tako zelo, valjanje po seniku pa. In ponoči sem rada bedela pri odprtem oknu in poslušala veter, kako je šumel skozi gosto porasel gozd Udinboršt. Gmajna nam je vedno ponudila obilje svojih plodov - lisičke, borovnice in trpke brusnice sem nabirala. 

Ne vem, kdo zdaj živi v tisti hiši. Ni več na robu vasi, je sredi naselja. Gozd se je umaknil - no, pa ne sam :( češnja ne  rodi več tako obilno, saj zdaj mora bit že stara preko 40 let. 
Žal mi je, ker ne morem pokazat svoji zdajšnji družini, kje smo se stiskali na peči, kje so naši starši pozno v noč igrali tarok in je babi šivala na staro mašino....

Tudi moja nova pernata živalca me spominja na tiste dni... ko smo brali zgodbice Beatrix Potter  o njenih zajčkih in o Mother Goose.
 




Mislim pa, da se bom kar peljala tja in pritisnila na zvonec. Mogoče mi pa ponudijo kavo - babi je kuhala tisto Franckovo, Seka, Divka in še ena, na B je bila....
 
Ah, življenje, hvala za spomine. 

Jaz sem pa blokovski otrok, najina dečva pri babici in dediju uživa, sicer nimata ne kur, ne peči, niti wi-fija ne. Imata zdravje, čas in mali vrtiček, kjer pridno skrbita za stare nauke o negi narave. 
Druga babi in dedi stanujeta samo nadstropje nižje. Počitnice pri njima torej niso aktualne...
  
Ob koncu dneva je bilo vse postorjeno. Edino žegenj smo zamudil.

Bodite lepo, kjerkoli ste. Odprite srce, toliko lepega gre lahko vanj in iz njega...






Ni komentarjev:

Objavite komentar

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...