Nedeljska planina

Običajno grem res ob nedeljah sem gor. Tudi včeraj sva šli z dečvo sami, medtem je MMM (moj mož Matjaž) osvajal en triinpoltisočak v Visokih turah.
Med eno službo v soboto in drugo v nedeljo sem imela natanko 11 ur časa. Od tega sem jh 6 prespala, dve sem porabila za osebne stvari in kosilo, tri pa za najlepši špancir...

Tole drevo sem vedno občudovala. K njemu sem hodila po energijo. Menda sem mu jo toliko pobrala, da se je revež posušil.

Pot je enaka, že leta in leta. Lani je bila drugačna, zasuta s polomljenimi drevesi (žledolom). Lepo so očistili, tako gozd kot cesto.

Nekaj jih leži, sveže podrtih, nekaj jih že čaka pripravljenih na odvoz. Nekaj jih je dečva lastnoročno posekala..

Pa nekaj starinskih slik, spominjajo me na stare koledarje GGja (gozdno gospodarstvo), še bolj pa na stare učbenike za naravo ali geografijo.

Pa na poezijo, se spomnite Roberta Frosta, gimnazija, angleščina, 4. letnik:

The woods are lovely, dark and deep, 

but I have promisses to keep, 

and miles to go before I sleep, 

and miles to go before I sleep.

Pa na zavese:

in Pločevinka iz Čarovnika iz Oza...

Na vrhu pa... najlepša planina v okolšni domače vasi. Ko bo ozelenela, bo še veliko lepša. Pokažem potem.

Baje da nekaj več kot  9 000 korakov od doma.

Lep dan in varen korak želim tudi vam.

PS. danes zjutraj je imela dečva pregled pri Dr, glede roke. Ker ni bila zadovoljna, je morala ponovno na urgenco. Ob 8.13 sem pritisnila na gumb za listek na parkirišču. V sprejemno, k kirurgu, na rentgen, spet k kirurgu in čakanje izvidov... Parkirnino sem na avtomatu plačala ob 8.46.
33 minut za obisk urgence.
Vsa pohvala urgenci v SB Jesenice.

LP
Andreja